Vsako leto je za krapolov manj časa, tako sem se julija šele drugič spravil za vodo na nekaj dnevno kampanjo. Tokrat mi je za priprave zmanjkovalo časa, zato sem bojlije želel narediti po čim hitrejšem postopku. Imel sem namen odloviti brez pretiravanja s krmljenjem, 10 kg kockastih »ribjih« bojlijev za 5 dni (zame uspešnega) krapolova je bilo več kot dovolj. Poleg bojlijev sem imel še nekaj kilogramov hitro topnih peletov, ki pa sem jih le malo dodajal in sem večino pripeljal nazaj domov.

Končno sem dočakal ponedeljek in štartal proti štajerski. Med potjo sem razmišljal malo okrog pozicije in taktike. Želel sem si odlovit na češnji, senčka in mir, to sem potreboval. Ustavil sem se še v Celju, kupil nekaj drobnarij in opreme, skočil na kavo s Sandijem in Sidonjo, tako da sem na jezero prispel šele popoldan. Po nakupu dovolilnic sem se odpravil na »štant«. Za začetek sisteme s stringerji vržem kar na pamet. Komaj sem dobro nastavil palice in že se je začelo neurje. Pa ne že spet si mislim, avto je bil predaleč od palic, šotor seveda še ni bil postavljen, tako sem svojo že kar tradicionalno točo in neurje preživel kar pod drevesom, pokrit s PVC ponjavo. K sreči ni trajalo dolgo. Zaradi mokrih tal in blata sem se odločil, da šotor postavim šele proti večeru. Tako je sledilo krmljenje, kakih 10 raket razmetanih na precej veliko področje. Odločil sem se, da je krmljenja zadosti do prvega prijema. Ko sem postavil šotor in razpakiral ostalo kramo je bila že skoraj tema. Pričakoval sem kak prijem že ponoči, vendar ga nisem dočakal. Zjutraj ritual, menjava vab, kavica in opazovanje sončnega vzhoda. Imelo me je, da bi vrgel še nekaj raket, vendar sem trmasto vztrajal. Ko se je jutro prevesilo v dopoldan in je bilo že pošteno toplo pa končno dočakam prvi prijem. Dobra borba, nekaj lepih pobegov, nato pa riba krene proti grmovju. Bolj sem se trudil dvigniti krapa na površino, bolj je rinil v grmovje in dril se je končal z odpenjanjem. Seveda sem bil precej jezen sam nase in na svojo napako. Dobro, prijem je bil, lahko dokrmim. Vržem kakih 5 raket in sistem nazaj v vodo.

Dopoldan sem spravil tudi prvo ribo na suho, luska težka okrog 9 kg. Po prijemu spet nekaj raket. Čez dan je vladala neznosna vročina, temu primerno so palice mirovale, jaz pa sem se hladil v senčki in popil kakšnega hladnega. Zvečer pa spet akcija. Čim se je ozračje ohladilo so se začeli prijemi. V večernih urah trije prijemi, vse ribe od 9 do 11 kg. Po vsakem prijemu je v vodo letelo pet do deset raket. Po polnoči se je umirilo. Zjutraj spet dva prijema, spet lepi ribi okrog 10 kg. V podobnem ritmu je minilo vseh 5 dni. Prijemi zjutraj in zvečer, sem ter tja kak ponoči, čez dan pa neznosna vročina in mrtvina. Zgodilo se mi je tudi, da sem imel po dva prijema naenkrat, hvala bogu sem imel sosede za pomoč. Noben krap ni tehtal pod 8 kg, največji pa je tehtal 15,5 kg, ujel sem ga tretjo noč. Večina rib pa med 9 in 13 kg. Za Slivnico se mi zdi to v redu ribolov. Potihem sem zadnjo noč upal na še kakšno večjo ribo, pa se mi je pridružil kolega Lovro, s katerim pa sva se bolj posvečala pivskim debatam (ni bilo prehudo) in načrtom za prihodnje, kot pa pravemu krapolovu. V petek je sledilo pospravljenje in v poznih večernih urah sem se vrnil domov na Gorenjsko.

Tako sem do pozne jeseni pečen, s krapolovom ne bo nič, upam pa, da se mi takrat posreči še kakšna uspešna kampanja in z njo seveda prispevek s kako lepo sliko.

Lp Mato