Kje naj začnem… ah saj res, kar na začetku, kako je bilo. Prijatelj Žiga Čoh je dolgo planiral takšno večdnevno kampanijo, vendar se mu je zalomilo. Njegov prijatelj Primož Vestnik ( MIŽA ) ni utegnil zaradi izpitov v šoli. Skoraj je že obupal, nato sem se pa jaz ponudil kot kandidata ,da skupaj odloviva na Šmartinskem jezeru 10 dnevno kampanijo. Bilo je vse super, dokler se ni začelo resno planirat…

Hja, saj swa si morala ja zrolat vsega skupaj okrog 80kg boilijev… to pa je bil en mali problem. Hitro v nabavo, in tresk po evrih. Človek si lahko ob tem samo misli, da bo nekega dne vse to, kar vložiš poplačano z eno lepo ribo, ali vsaj nečim, da imaš občutek, da ne mečeš denarja skozi okno. Seveda najboljše je bilo pri nabavi jajc. Zato sem je jaz zadolžil, na koncu je izpadlo prav smešno vse skupaj. Preko mame, ki ima veze, sem naročil 530 jajc. Seveda me je mama osupno pogledala in ni mogla dojeti, kako je to možno, da potrebujem toliko jajc. V roku 3 dneh sem moral po njih… in prvo vprašanje, ko sem prispel na kmetijo , kjer prodajajo domača jajca je bilo, če mislim odpreti slačšičarno, da potrebujem toliko jajc. Najboljše je bilo, ko sem mu omenil, da potrebujem za ribolov. Takrat me je pa gledal, ko da sem iz marsa priletel. Kasneje mu je že bilo jasno, ko sem mu obrazložil, kako in kaj z njimi ter kaj se dela itd… Hja, pričelo se je mešanje, merjenje, gnetenje, izdelovanje klobas, rolanje in seveda končni dve fazi… kuhanje in sušenje. Najbolj sva se namučla na domači FLAJŠ mašini. Žiga je dal izdelat tulec, ki se je prilagajal na njo, ven so pa šibale klobase premera 16.3mm. Perfect bi rekli angleži… dokler nebi začeli gonit te flajš mašine. Bilo je naporno ! Kaj naj rečem, v roku 10 ur ( neprekinjenih ) sva uspla narediti 25-30kg boilijev. Fora je bila vsa v mixu, katerega je imel Žiga. Tako vezanega mixsa še nisem videl, res konkretno. Moj mix je kasneje šel precej lažje, saj je bil bolj porozen in lažje gnetljiv z dodatkom ribjega olja. Ko so bile boilice gotove, posušene, sva jih pa shranila z posode ter z soljo preko. Osebno menim ,da je solj zakon ! Boilije so bile okusa raka ter squida. Potem še je sledila priprava ribičije ter ostalih stvari. Prišel je tisti težko pričakovan dan… vse je bilo spakirano, vse pripravljeno, na koncu sva še preverjala, če kaj manjka… skratka ready to go ! Ker sva bila neočakana, sva krenila na pot ob 23 uri zvečer. Hja, res precej pozno, ampak bolše to, kot pa da bi prišla na zasedeno pozicijo drug dan.
Tako je zgledala odprava… Avto naložen do stropa, na prikolici pa vsa hrana ter čoln.

 Pot je bila počasna, hvala bogu je bila prisotna dobra volja, katera je pot bistveno skrajšala. Ko sva prispela na cilno pozicijo, sva ugotovila, da bo kar muka spraviti vso opremo 200m nižje po bregu na pozicijo, kjer sva nameravala odloviti teh par dni. Pljunila sva v roke in pričela pridno odnašati stvari. Pozicijo sva imela pripravljeno do 2 ure zjutraj s tem, da sva dosti stvari pustila v avtu ( predvsem hrano ). Prvi dan: Pričelo se je danit in pričela sva z pripravo pozicij in krmišč. Sonda nama je bila v veliko pomoč, ampak od začetka ni kazalo nič najbolše glede pozicije ribe po globini. Pripravila sva si vsak svoj spod, začetne medsebojne razdalje okrog 40-50 metrov.Naj omenim, da je to bila pozicija pri kamnolomu preko kraparske trase. Jaz sem lovil proti pavšalnim zemljičšem, Žiga pa proti mali planici na razdalji okrog 70m. Pričelo se je hranjenje in čakanje… Ker je bila riba vsa na vrhu, sem predvsem razmišljal, kako jo pritegniti na dno. Pripravlal sem si različne taktike za naprej, tudi probal sem dosti stvari že prvi dan ampak brez uspeha. Minevale so ure, vendar brez prijema, nisem bil nič nevčakan, kajti imel sem še na voljo precej dni za experimentirat. Ura je bila okrog pol 4, ko sem začel resno razmišljat o zig sistemu. Mislil sem si… eh, saj nimam kaj izgubit, in si naredil en zig sistem na eno palico, dolžine 2.5m. Oborožil sem ga z trnkom št.4 in 18mm boilo. Ja, prav ste prebrali, 18mm boilo za zig. Druga palica je ostala na dnu.
Ko mi je uspelo spraviti to čudo od ziga na krmišče, sem začel ponovno čakati. Takrat sem že razmišljal, da je tak zig nesmiseln. Vendar sem se pošteno zmotil ! Po cirka pol ure sem doživel na njega prvi prijem. Neverjetno ! Po zategu sem takoj odšel na čoln, iz katerega se ribo tudi zdrilal. Na čoln sem kasneje hodil za vsak prijem, saj so v bližini obale veliki štori pod vodo, ki bi karhitro uničili veselje ob drilanju iz obale. Takrat sem prvič občutil, kako je drilat ribo z 2.5m zigom… precej nenavadno ter nevarno, da se odpeje. V podjemalki se znajde prelep luskinar, kateremu vaga pokaže 9+ kg. Bil sem precej zadovoljen, da se je sistem za prvo ribo obnesel.