Prispeval Nejc
Vse skupaj se je začelo z mojo nedolžno temo na forumu, nasveti za bojle. Tako se je najprej ponudil Matic, takoj za njim pa še Marino. Obljubljeno sem imel skoraj 3kg bojlov in sedaj je sledila samo še izbira taktike. Naj takoj povem, da spomladi v Lahinji še nisem lovil in že po besedah naših ribičev je to povsem nekaj drugega kot v poletnem oz. jesenskem času. Nekaj je bilo jasno, namočim cca. 10kg koruze, jo skuham in prvi dan hranim samo z njo. Vse to iz naslova ker se pošta ob sobotah zapre ob 12. uri kar pa je zame v preobleki dijaka absolutno prehitro. To pišem zaradi tega ker sta mi tako Matic kot tudi Marino že v petek poslala bojle in če bi dvignil svojo rit malce prej bi lahko v nedeljo že hranil z njimi.
Tako je prišla sončna nedelja, koruza se je kuhala že od 6ih zjutraj( hvala babi!) in med nedeljskim kosilom smo lahko občudovali vonj fermentirane koruze na štedilniku. »Vse to samo da bo enkrat že šlo čez 10+!« sem si govoril. Prišel je popoldan in že sem natovorjen z nahrbtnikom in okoli 4kg koruze pešačil proti "bojišču". Neverjeten mir in aktivnost ribe na površini mi je vlilo malce nezaupanja v moj projekt. Zmečem vso koruzo v vodo in se potuhnem malce višje na breg. Opazujem kot že neštetokrat.... vidim ščuko cca.
Prišel je ponedeljek in mama me je prosila za pomoč v službi. To iz moje strani zgleda tako, da najprej drvim v knjigarno po papirje, kartuše, registre.... in seveda pošto. Takoj ko se pojavim na okencu in povem št. p.p. se mi gospa nasmehne in reče: » Ti si tisti, ki čaka nekakšne kroglice, ki sem jih danes zjutraj pobirala nazaj v škatlo!« ter se mi zraven smeji. Nič mi ni bilo jasno, samo pograbil sem oba paketa in odšel. Ravno ko sem šel čez cesto pa vidim, da mi skozi luknjo počasi polzijo Marinovi bojli. Nisem vedel kako naj nagnem škatlo, da se to ustavi kajti vsak je dragocen. Hvala bogu jih je odšlo na prostost samo okoli 10.
Konec službe in že dobesedno letim k Lahinji. Zmešam okoli 3kg koruze in 1kg bojlov, vsakih po malo. Zmečem v vodo in se ponovno zasidram na breg. Vidim, da je riba včerajšnji zalogaj lepo pospravila in komaj čaka novega. Navajen sem bil, da so me krapi in ostala riba čakala na površju nad krmiščem, ko sem poleti hranil. To je bil res lep sprejem, ki si ga želi prav vsak ribič močno želi, saj s tem potrdi dobro predhodno delo v obliki hranjenja.
Praznični torek sem izkoristil bolj kot ne za tuhtanje o navezah in seveda hranjenju. Ponovno sem zmetal v vodo lepo količino hrane in zraven podtaknil dva trnka. Nisem dolgo vztrajal ob vodi, saj sem si rekel, da naj ima riba sedaj pravi mir in dodobra prekoplje spod.
Doma sem si v sredo dopoldne navil nove lakse in po meri navezal sisteme, trikrat preveril vse vozle in podmazal rod-pod. Odhod je bil načrtovan za ob 17.30 uri. Z mamo natovorjena do potankosti sva se počasi spuščala proti vodi. Sledila je stalnica o razpakiranju opreme in postavitev sistemov. Vse je bilo že vnaprej določeno in nič ni bilo prepuščeno naključju. Že po kakšne pol ure po tem, ko so bili sistemi v vodi se je leva palica nekoliko stresla. Nič, sem si rekel in sedel nazaj poleg palic. Čez par minut vidim, da se backlead svinec nekoli napne in začne "potovati" dolvodno. V tem se oglasi piskač in baitrunner popeva kot že dolgo ne. Zateg in...kam drugam kot proti najbljižnjim vejam. »Ooo… mojster tam pa že ne boš počival!« sem si rekel in ga malce bolj živahno povlekel proti sebi. Videl sem, da je luskinar, ne pa njegovo velikost. Nekajkrat je še močno potegnil proti drugemu vejevju in kaj kmalu videl, da iz te moke ne bo kruha. Mama ga je samo še lepo spodjela in že je romal v podmetalko. Takoj blazina in obvezno vedro vode. Tehtnica se je ustavila pri pol sedmem kilogramu in po kakšnih petih minutah slikanja je že zaplaval nazaj v globine belokranjske lepotice. Nakrmim s pestjo bojlov in kakšno kilo koruze. Padel je mrak in ni ga lepšega vzdušja kot ga ustvari ogenj z nešteto letajočimi iskricami. Mama je zakurila jaz pa sem trnka osvobodil še enega klena, ki pa je kar neumorno plaval sem ter tja, tako se je najedel bojlov.
Nastavim palice in zamenjam sisteme z novimi. Malce sem spremenil taktiko, ki se mi je že ničkolikokrat pokazala za zelo dobro. Sediva z mamo ob ognju in opazujeva ribe, ki se prav nesramno mečejo iz vode in zganjajo hrup. V trenutku pa ponori desni piskač in rola odvija kot, da nima zavore. Hitro skočim s stola in primem za palico, ta se takoj upogne kolikor je možno. Zategnem zavoro do konca, a krap še naprej odvija. Tisti občutek, ki pravi, da, ta je 10+, je pa ob enem najlepši in najbolj nevaren za živce. Poskušam ga obrnit proti sebi in že mi nekako uspe, ko mi zopet odvije par metrov laksa. »Kakšna moč!!!« si sam v sebi govorim in počasi navijam, a vse gre v prazno. »Jaz sem bolj trmast kot ti« sem se pogovarjal sam s seboj in tako sva dobesedno stala na mestu nekaj minut. Kmalu je uvidel, da iz tega ne bo nič in da je posledično on na slabšem. Svetlobno hiter pobeg v sosednje veje mu je uspel in sam nisem vedel kaj naj naredim. Malce bolj primem za rolo in še bolj potegnem... ne gre nikamor. Popustim laks in čutim, da je riba še na trnku. Hmmm... kako naj te sedaj dobim ven, ko pa na eni strani čutim kako ribaš laks in predvrvico po veji, če pa ti popustim mi boš šel za naslednjo vejo in sledi "game over". Nič, pustim, da drgneš in te pri tem z vsem svojim ribiškim znanjem oviram, da ti vsakič malce popustim laks, ko boš hotel drgnit. Tako sva se nažigala celih 10 minut. Ti mene, jaz tebe... pa da vidimo kdo je boljši. Imel sem pred očmi ribo, ki ima v vsakem primeru več kot 10kg in takšna riba velja v reki Lahinji že za pravi kapitalni ulov. Naj še omenim, da je na vodi nastala meglica, ki mi je kljub močni naglavni lučki zatirala pogled proti vejevju v katerem naj bi bil krap pa čeprav je bilo to le slabih
Preberi ... Reka Lahinja
 |
je potrebna prijava.
Vstopi Registriraj
Geslo? | Uporabnik?
Komentarji
Prosim pusti mi kontakt na mail naslov nejc.weiss
Lahinja je pa itak prekrasna...
RSS kanal za komentarje tega sporočila.