In že je tu sredina sezone, poletje, vročina. Moram priznati, nisem ravno pristaš poletnega krapolova, nekako mi ne ustreza tipični poletni velik pritisk na vodo. Ta letni čas raje posvetim drugim tehnikam lova, pri sladkovodnem več ali manj vijačenju, seveda pa se ne moram odreči uživanju na morju, kjer tudi razumljivo večino časa preživim za palicami. Ne bom dolgotvezil, le na kratko: Bled, Julij, vijačenje, smuči ...

September, lahko bi rekel tako, je moj najljubši čas za krapolov. Temperature so še znosne, vreme še kar stanovitno, a kar glavno, gužva za vodo počasi pojenja. Planirana je ena krajša kampanija, še prej pa sem moral na enodnevni preizkus, da vidim če sem še v formi. In tako je izgledala prva riba po poletnih počitnicah...

Prišel je čas za kampanijo, sicer se nočem ponavljat, a ponovno na Zajarke. Tokrat sem šel bolj kot ne za družbo kolegu Roku, s par dnevi zamude (žal). Oborožen z znanjem, nabranim iz prejšnih kampanij na omenjeni vodi, sem se odločil za nekoliko drugačno taktiko. Nisem pretirano skrivnosten človek, "recept" je bil nekako tak: hranjenje izključno z boili, prvi dan na široko po tri štiri boile v kobro in samo meči. Na lovno mesto precizno s spodom, tam nekje področje 5 x 5 metrov in kakšne tri, štiri rakete ob straneh. Drugi in tretjega dan, pa le še spod, tako kot zgoraj opisano.
Situacija za vodo ni obljubljala pretirano dobrega ribolova, saj je voda ekstremno padla (po besedah lokalnih ribičev, več kot vsa prejšna leta) in tudi na naši poziciji, bojda že kar lep čas ni nihče lovil. Ni bil čas za obžalovanje, za vodo se gre uživati in sprostiti. Prva noč mi ni prinesla nobenega presenečenja, nekako po pričakovanju. Dobro naspan in spočit sem se prebudil, le malenkostno bolečino sem čutil v desni roki, od vsega kobranja večer poprej.
Tudi prvi dan se je tako nadaljeval vse do večera in do trdne teme, nakar se končno prebudi moj signalizator. Na drugi strani vrvice se je znašel lep luskinar, ma kaj lep, prav zaprav moj osebni rekord. Veselje v taboru. Omenil bi, da je isti večer svoj rekord popravil tudi kolega Rok. Vzpodbuden začetek, kajne?

Minila je še ena noč in ni potrebno omeniti, da smo se vsi navzoči prebudili polni optimizma. Še pred zajtrkom sem vihtel palico in rakete so padale na krmišče. Zgodnje popoldne, novi "ruker" in nov bajsek na obali, še ena lepa riba. Zvečer hranjenje, padec mraka in ponovno biiiiiiiiiiiiip, lepa borba, kaksnih 35 min in potem...? Le kaj? Tista magična številka z dvojko na začetku, točneje 23.3 kg. Moj nov rekord, moj nov PB! Ponovno veselje, zadovoljstvo, vsega po malem. Tako je prišel dan odhoda, zaključek naše kratke odisejade. Vendar še nismo zaključili, tik pred odhodom še zadnji pisk in zadnji lepotec, tudi ta je imel spodobno težo.

Oktober in čas za srečanje ŠKKS je tu. Dogovorili smo se da napademo Rudniško Jezero z katerim upravlja Ribiška Družina Kočevje. Sprejem je bil kot se šika in tu bi izkoristil priložnost, da se ponovno zahvalim gospodu Arku, gospodu Štefanu, ter celotni RD Kočevje za vso gostoljubnost. Fantje kapo dol. Po moji oceni je srečanje uspelo, končno sem imel priložnost spoznati nekatere vidnejše člane in uporabnike foruma Športnega kluba kraparjev Slovenije. Na kratko, imeli smo se lepo, veliko smeha, nekaj namigov in nasvetov o krapolovu, predvsem pa delitev ljubezni do krapolova s somišljeniki.

Seveda je pa tu pa tam bila ujeta tudi kakšna riba...

November, leto je že skoraj za nami, mraz pa tudi že pošteno stiska. Na srečanju v oktobru je padel dogovor z Davidom, da se novembra ponovno vrnemo na Rudniško jezero. Bile so kar zahtevne razmere in informacije ribičev, ki so bili dani trenutek za jezerom, niso bile nič kaj vspodbudne. Riba ni in ni pobirala, jasno nam je postalo da nas čaka težko delo. Lahko rečem, da smo bili primoranni vložiti 110% truda in znanja, da prelisičimo in premamimo naše ljubljenčke, krape. Poskusiti to in ono navezo, ta globina, tista vaba, ona pozicija in vse kar lahko za konec rečem, USPELO JE! Moram priznati, šele zadnji dan so bili sadovi tu, a pomembno je le to, da so bili.

Zadnji vikend v novembru in še zadnjič se odločim, da malo namočim palice. Sprva planiram lov na moji "domači" vodi, na Plastenki, vendar mi vreme prekriža načrte. Nič, ne bom se vdal, vseeno bom poskusil. Moja destinacija bo ponovno, sedaj že stari znanec, Rudniško Jezero. Družbo mi je delal David, a žal ribe niso bile družabne. Sezono sem zaključil z malim "dvo kilašem", ki pa ga ne cenim nič manj.

Za nasmešek na obrazu, za zaključek "kraparija 2009", je več kot dobrodošel.

Lep pozdrav, dober prijem in se vidimo za vodo v sezoni 2010.

Sebastjan Saunig -Jolly-

Preberi ... Sezona 2009 1. del