CC Lapovac

Carp Cup Lapovac 2012

Velikega tekmovanja, kjer je tekmovalo 30 ekip, sem se letos udeležil že četrtič. Carp Cup Lapovac me ne privlači samo zaradi močne konkurence, temveč zaradi dobrega vzdušja pred in po tekmi. Tudi letos sta bila moja sotekmovalca Sidonija in Marijan, ki sta prava, požrtvovalna tekmovalca.

Vremenska napoved ni bila obetavna, kajti vremenarji so napovedovali temperature krepko preko 30 stopinj. Vedeli smo, da bo težko zdržati pod žgočim soncem 96 ur, zato smo se še posebej pripravili na peklensko vročino. Manjkalo ni ničesar, kajti Sidonija je pripravila vse potebno. Krema za sončenje, krema proti sončnim opeklinam, tablete proti glavobolu, sprej proti komarjem, plastenke zmrznjene vode v hladilnih torbah in seveda dovolj hrane. Za vabe je poskrbel Marijan, jaz pa za varen prevoz s kombijem, ki nam ga je prijazno posodil prijatelj Damjan, poznan kot Airwawe.

Pred žrebom sem se pogovarjal z domačini in dobil sem informacijo, da je večina rib v globoki vodi pri pregradi. Močno sem si želel dobiti katero od krajnih pozicij, zato sem si med tem, ko sem brskal med kroglicami s številkami v mislih govoril “Brana, brana, brana …” Potegnil sem številko 4., ki je bila kar obetavna, vsaj tako se je zdelo. Takoj po prihodu na startno mesto, smo doživeli hladen tuš. Sektorski sodnik nam je zaupal: “Izpred vas se nalazi potopljana vikendica na nekih 80 metara, potopljeni vočnjak i trta … tu ide žica …” Ne bom prevajal, poznavalci boste vedeli, kaj to pomeni.

“Super, dobro sem žrebal” mi je šlo po glavi. Da domačin ne govori kar tja v tri dni sem izkusil takoj, po prvem metu markerja. Trganje! Poskusil sem še enkrat, nič bolje ni bilo, trganje. Še enkrat sem poskusil izmeriti globino in pretipati dno, vendar ni bilo nič drugače. Na vodi so že po nekaj minutah plavali trije makerji, lep začetek. Marijan je ravnal bolj preudarno in je metal samo svinec. Nikjer ni zapel, čudovito! Veselje pa ni trajalo dolgo. Kmalu po začetku tekmovanja, je imel Marijan prijem na eno od palic. Komaj je palico dvignil. že je bil krap nekje v kleti vikenda in sledilo je  trganje po nekaj minutah čakanja, da se je krap znebil trnka.

Oba sva lovila na kakšni 90 metrih in po dveh igubljenih ribah sva metala še na manjše razdalje. Neumno je bilo metati med drevesa in preko žic, ki so bile po celotni širini lovnega koridorja. Kar bo pa bo, smo rekli vsi trije in začelo se je obupno čakanje na krape, ki bodo dovolj radovedni in lačni, da bodo priplavali na krmišče. Minilo je že skoraj 24 ur, naša ekipa pa še ni imela vpisane teže, medtem ko je nekaj ekip ulovilo že krepko preko 50 kilogramov rib. “Izgubili smo na celi črti, poskusimo se prebiti vsaj med prvih deset ekip.” naju je bodrila Sidonija.

Drugi dan tekmovanja smo v popoldanskih urah končno ulovili manjšega krapa. Kmalu še enega in še dva do večera. “Samo da ne bomo brez ribe …” Tekmovalci kraparji vedo, kaj to pomeni. Poskusili smo vse, kar je bilo v naši moči, da bi ulovili vsaj še nekaj krapov. žal je bilo vse zaman. Krapi niso hoteli priplavati na naši krmišči, saj bi tako zapustili varno zavetje štorov, vej in dreves. O žici, ki je bila ob potopljenem vinogradu sploh ne pišem.