Categories
Splošno

Jezero Radehova oktober 2021

RIBOLOV NA JEZERU RADEHOVA

Lepo jesensko vreme kar vabi v naravo, zato sva si s Sidonijo že dalj časa želela za vodo, kjer bi se prepustila čarom ribolova, brez razmišljanja o ribiških tekmah. Sredi oktobra sva le našla nekaj prostih dni in odpravila sva se na jezero Radehova.

Preglavice zaradi močnega vetra

Vremenska napoved ni bila obetavna, kljub temu pa sva se odpravila na pot proti Lenartu, saj vendar »nisva iz cukra«. Kraparjev na vodi ob najinem prihodu ni bilo, vsa lovna mesta so bila prazna. Nekaj ribičev je še vztrajalo na vodi. Lovili so smuča. Popoldan pa tudi njih ni bilo več videti. Ostala sva sama. Možnosti za ulov kapitalnih krapov so bile neomejene. Med potjo sva se dogovorila okrog hranjenja rib. Odločila sva se za konstantno hranjenje z ne preveliko količino krme. Brez žitaric in brez peletov, ter ostale topne hrane. Samo bojliji, kar bo pa bo. Spod palici sva imela zraven zgolj za okras, kobra naj bi bila tokrat glavna.

Ko sva prispela na vodo, je bil občutek vse prej kot obetaven. Zahodni veter je pihal kot za stavo. Sunki naj bi poročanju vremenarjev dosegali tudi do 80 km na uro. Oranžen alarm, midva, starejša občana pa rineva za vodo. Doma bi ostala na toplem in se raje ukvarjala z našimi hišnimi ljubljenčki. Ampak, imava dokaj dober šotor, ne bo nama hudega. Kakšne pol ure po prihodu pa sem že razmišljal drugače. Vse kar ni bilo pritrjeno oziroma dovolj težko, da je kljubovalo vetru, je letelo po zraku. Poskusila sva postaviti šotor, kar pa nama ni uspelo. Visoki Gazebo, je ostal položen na tla in pritrjen s klini ter dodatno obtežen z ležalniki in stoli, kajti bil je kot jadro. Sedela sva na klopci, kapi sva potegnila čez ušesa in čakala, da se veter umiri vsaj toliko, da postaviva kamp. V takšnih razmerah tudi metati nisva mogla. Palice sem sicer sestavil in postavil na stojalo, to pa je bilo vse. Neumno bi bilo metati sisteme v vodo ali hraniti z raketo, veter je bil preprosto premočan. Še cigarete sva komaj prižigala in le malo je manjkalo, da nisva postala verižna kadilca.

Popoldan se je malenkost umiril in sva poskusila postaviti vsaj brolly. Nujno sva potrebovala zavetje pred vetrom, kajti po nekaj urah imaš vsega dovolj. Jedla nisva, tudi kave nisva pila od jutra, nastopila je kriza. Pozabil sem na snemanje, zato bom dogodek opisal z besedami.

Skušal sem odpreti ta dežnik brez ročaja, obrnjen proti vetru, vendar ni šlo. Veter je bil premočan. Sidoniji sem predlagal naj vzame dva klina in ko bom brolly odprl, naj ga pritrdi z zadnje strani. Bilo je nemogoče. Odprl sem ga morda do polovice, ko me je platno s špicami vred dobesedno objelo okrog mojega nežnega telesca. Sidonija mi je poskušala pomagati in je prijela marelo z zunanje strani. Držala sva vsak na svoji strani, nemočna, uboga. V takšnem položaju sva bila nekaj minut, potem pa sem Sidoniji zakričal, naj leže nanj, da ga ne odnese v vodo.

Močno je držala za platno, barvo nohtov je imela že močno spremenjeno. Verjetno ji je zastajala kri v njih, še danes, ko to pišem, ima nohte skoraj da živo rdeče. Sam pa sem se boril s špicami, ki so se mi že zapičile v telo oziroma v trebuh. In kar je bilo najhuje, kar silile so v oči. Brez očal bi zagotovo oslepel. Še danes ne vem koliko je teh žic, ker sem jih pozabil prešteti, ampak takrat jih je bilo ogromno. Nihče bi ne verjel, da sem podlegel ranam, ki so mi jih zadale navadne špice marele brez ročaja. Rumeni in ostali mediji pa bi to zagotovo objavili, saj veste kako. Sidonija se je končno zavihtela na brolly, kot na konja v zlatih časih in ga krčevito objela z rokami in nogami. Uspelo ji je obvladati grdobo, lahko sem se izvlekel izpod platna in se rešil špic. Odnesel sem jo skoraj da brez poškodb, bolelo je le v denarnici. Brolly je nekaj časa še rahlo trzal na tleh, dokler se ni veter umiril.  

Jezero Radehova
Krapolov na Radehovi

Končno sva začela loviti

Proti večeru je veter pojenjal in končno sva uspela postaviti šotor. Na vogalih sva ga še dodatno pritrdila zaradi varnosti, če si veter premisli. Ta šotor nama najbolj ustreza zaradi njegove prostornosti, kajti plaziti se po kolenih, ko si oblačiš jakno ali pa hoodie, ni ravno prijetno. Nikakor pa Gazebo ni primeren za takšne vremenske razmere, kar pa bi lahko pri najini starosti že vedela.

Tudi loviti sva lahko začela, čeprav je bil že mrak. Vse sisteme sva zmetala v vodo po občutku, brez hranjenja. Jezero nama ni tuje, zato sva vedela, kje bova naslednji dan pripravila krmišči. Po dobri kavi in po večerji sva odpravila spat. Ni bilo hladno, ni pa bilo prijetno, ker je pričel padati rahel dež. Ravno toliko, da je bilo zunaj vse mokro. Upal sem, da čez noč ne bo nobene ribe, ki bi jo zanimale vabe. Palice bi bil najraje naslonil na stojalo, da ja ne bi bilo treba vstajati ponoči. Moja želja se ni uresničila, kajti okrog druge ure zjutraj, me je prebudil zvok signalizatorja. Že po prvem pisku sem se izvlekel iz spalne vreče, nataknil sem škornje in čez nekaj trenutkov sem bil pri palicah. Je bilo treba tega?

Krapi so se hranili ponoči

Čez nekaj minut je bil prvi krap v bazenu, tehtal je kakšnih sedem kilogramov. Lep krap luskinar z močnim repom in nepoškodovanim gobčkom, je kmalu zaplaval nazaj v vodo. Palica je ostala naslonjena na šotor, sam pa sem se zavlekel v spalno vrečo in takoj zaspal.

Sidonija po navadi prespi nočne prijeme, dežurni pri palicah sem jaz. Le redko spim v šotoru, če ploh spim na ribolovu? Najraje sedim na stolu in opazujem vodo, pripravim kakšen sistem, včasih pa za nekaj minut le padem v rahel spanec. Do jutra sva imela še dva prijema, brez hranjenja. Verjetno je kdo pred nama lovil na tem mestu in krapi so se vračali na krmišče. Palice sem pustil prislonjene na šotor, kljub temu, da sem bedel do jutra. Ni se mi dalo premetavati, saj nisem bil na tekmi.

Sledil je turoben dan, brez sonca. Rahel veter je še pihal, ampak to je značilno za Radehovo. Pripravila sva dve krmišči, nahranila sva samo z bojliji, kot sva se že prej odločila. Krapov najine vabe čez dan niso zanimale, sva pa čas brez prijemov izkoristila za popravilo marele. S skupnimi močmi sva namestila malenkost ukrivljene špice nazaj n njihovo mesto, malce sva improvizirala in brolly je bil kmalu postavljen.

Presenetil naju je som

Do večera sva ulovila le dve babuški in enega ploščiča. Nisva se obremenjevala s tem, saj se nisva imela za kaj. Ko se je znočilo pa se je po dolgem času oglasil signalizator. Dvignil sem palico in takoj sem začutil, da na trnku ni čisto majhna riba. Riba je vlekla kot za stavo, nikakor se ni zaustavila, čeprav je bila zavora nastavljena precej na trdo. Oba s Sidonijo sva bila prepričana, da je na trnku velik krap. Končno, to bo rekorden ulov, sem pomislil. Ni trajalo dolgo najino veselje, skoraj da brez vsakega upiranja sem čez kakšno minuto potegnil ribo do brega. Da je na trnku som sva videla takoj, ko je Sidonija posvetila v smeri najlona. Za rep je bil zapet, zato je imel na začetku več moči. Požrešnež je verjetno imel pojedino na krmišču in ko je zaplaval mimo naveze, imenovane Chod Rig, se je trnek zapičil v njegov rep. Potrditev, da uporabljam dobre trnke in da je bil sistem dobro pripravljen.

Ta ribja vrsta mi ni pri srcu, zato somov nikoli nisem namensko lovil. Ne vem zakaj, si pa s tem ne belim glave. Sidonija je soma z lahkoto zajela v mrežo in odnesla sva ga do bazena, kjer sem trnek, zapičen v njegov rep, preščipnil s kleščami in ga izvlekel. Povsod je bila sluz, na mreži, na kleščah, na pred vrvici … napravila sva eno fotografijo in ga izpustila. V dolžino je meril kakšnih 120 do 130 cm, nisva se ukvarjala še z merjenjem. Njegova teža je bila po moji približni oceni nekaj več kot 10 kilogramov. Iskreno, tudi ta naju ni zanimala. Vrnil sem ga nazaj v vodo čeprav se zavedam, da bo v njegovem nenasitnem želodcu končalo veliko manjših rib, tudi kakšen krap bo med njimi.

Ponoči je bilo povsem mirno. Prvi prijem se je zgodil šele naslednje jutro, ko se je že zdanilo in ko sva ravno zajtrkovala. Kaj je lepšega, kot dober in obilen zajtrk v naravi po prespani noči in srebanje okusne in dišeče kave z možgani na off? Mogoče petje ptic, ki jih na Radehovi ne manjka? Mogoče zvok signalizatorja? Dopoldan sva ulovila še nekaj krapov, ki pa jih nisva tehtala in fotografirala. To počneva le redko, sploh takrat, ko loviva »za svojo dušo«. Lagal bi, če bi napisal, da si ne želiva uloviti kakšnega kapitalca. Verjetno bi kar vriskala od sreče in delala bi prevale, če bi bila ulovila krapa s težo preko dvajset kilogramov? Ampak, kaj bi pa ostali ribiči ali mimoidoči rekli?

Krap zrcalar
Som

Jezero Radehova bova ponovno obiskala

Dobro je tako, kot je bilo. Še ena ribiška dogodivščina, tokrat na jezeru Radehova, bo ostala v najinem spominu. Znano je, da v jezeru ne manjka rib s težo preko dvajset kilogramov, da na Radehovi ne trpijo živci zaradi majhnih vloženih krapov, da ni nobene potrebe po pretiranem krmljenju, da člani ribiške družine Pesnica/Lenart dobro skrbijo za ribji stalež, da so lovna mesta očiščena in brez ovir. Še bi lahko našteval stvari, ki nudijo kraparjem zadovoljstvo na vodi, mislim pa, da je bilo napisanega dovolj. Morda še to, nikjer nisem omenjal proizvajalcev kot so Nash, Fox, Korda, Dudi Bait in ostalih, katerih izdelki se najdejo med najino ribiško opremo, priboru in hrani, saj nimam namena delati reklame. Vem le to, da se s Sidonijo še vrneva na to jezero. Upam le, da v boljših vremenskih pogojih.