Reportaže

Vikend na Vrbini

Vrbina

Vikend na Vrbini, kjer plavajo zdravi krapi in amurji, ki so bili vloženi že pred leti, je bil zame že nekaj časa izziv. Obilica naravne hrane jim omogoča preživetje, zahvaljujoč režimu Ulovi in Izpusti pa bodo te ribe dočakale visoko starost. Skrb za vodno življe ter okolico, je RD Brežice zaupala svoji kraparski sekciji. Številni kraparji skrbijo tudi za okolico jezera, ki je kljub ureditvi lovnih mest še vedno divja in privlačna.

Na Vrbino sem prispel v dopoldanskih urah. Pohitel sem s sestavljanjem palic in vezanjem sistemov, saj sem želel kar najbolje izkoristiti bivanje na tem jezeru. Nisem se utrujal z raziskovanjem dna in z določanjem globine, kajti domači kraparji so mi hitro razložili, kje naj lovim. Odločen, da bom hranil z minimalno količino hrane za privabljanje, sem na krmišče vrgel le nekaj bojlijev. Začelo se je čakanje na prvi prijem, ki sem ga nameraval izkoristiti za ureditev tabora in ogled obale v bližini mojega ribolovnega mesta. Vse sem privlekel na Vrbino, le palice za postavitev šotora sem pozabil doma. Če bi bilo toplo in suho vreme bi ne imel težav, preživeti nekaj dni in noči v avtu ali pod cerado pa ni mačji kašelj. Tega se dobro zaveda tudi moja soproga, zato mi je že po nekaj urah pripeljala manjkajočo oziroma pozabljeno opremo.

Zaradi ohladitve zraka in vode nisem pričakoval veliko prijemov. Če ulovim vsaj enega krapa bom zelo zadovoljen, sem rekel Markotu in Zdravku, ki sta prišla popoldan. Lovila sta na manjšem jezeru za mojim hrbtom, na Vrbini 2. Domačina poznata obe vodi kot svoj lasten žep in prav zanimivo je bilo poslušati pripovedi o njunih izkušnjah s kapitalnimi krapi in amurji. Ure so hitro minevale in kmalu se je znočilo. Sam nisem imel še nobenega prijema za razliko od Zdravka, ki je do večera ulovil zelo veliko babuško in kapitalnega ploščiča. Z obema ribama je ravnal na način, ki pravim kraparjem še zdaleč ni tuj. Na spoštljiv in human način ju je izpustil nazaj v vodo.

Noč je minila brez prijema, kar me ni niti najmanj motilo. Sem se vsaj pošteno naspal. Takoj ob svitu sem zamenjal vabe in nahranil z majhno količino bojlijev. Zdravko me je medtem že klical na jutranjo kavo in obilen zajtrk, ki je v naravi zelo dobrodošel in skoraj vedno bolj okusen kot doma. Že med zajtrkovanjem smo se pogovarjali o marsičem, vse je bilo povezano s kraparijo. Ker smo vsi trije tekmovalci, smo si izmenjali izkušnje tudi na tem področju.

Ure so počasi minevale, čeprav sem imel čez dan kar nekaj obiskov. Domači kraparji radi obiščejo Vrbino, da vidijo kako kdo lovi. Vsak ima kakšno svojo zgodbo in izkušnjo, tudi nasvetov niso zadržali zase. Dvomim, da je bil med njimi kdo, ki bi mi ne privoščil ulova kapitalnega krapa. Zanimivo je bilo, da skoraj nihče ni spraševal o vabah, na katere sem lovil. To je na drugih jezerih vedno najbolj pomembna tema, tako kot hvaljenje z naj opremo. Saj pravim, Vrbina ni voda, kjer bi se kraparji hvalili s številom prijemov vloženih krapov. Za vsako ribo se je potrebno potruditi na drug način, predvsem je potrebno najti pravo mikro lokacijo in izbrati ustrezen način za prezentacijo vabe. Krapi imajo ogromno naravne hrane in so povrhu še izredno previdni.

Zvečer sem le dočakal prvi prijem. Ulovil sem manjšega amurja, katerega je po kratkem drilu varno zajel Zdravko in ga takoj izpustil. Med tem pa se je oglasil signalizator še na moji drugi palici. Le kratek pisk smo slišali in svinger se je rahlo spustil. To je bilo vse, zato sem najprej pomislil, da je vabo pobral ploščič ali pa babuška. Preden smo se vrnili k ognju, ki sta ga Zdravko in Marko zakurila že pozno popoldan, sem vseeno preveril, kaj se dogaja s palico, kjer je bil rahel pisk. Dvignil sem palico in počasi napel laks. Najprej sem mislil, da je na drugi strani čisto majhna riba, saj ni bilo nobenega upora. Po nekaj metrih sem le začutil nekaj teže, vendar nič konkretnega. Tik pred obalo pa smo v soju luči zagledali približno meter dolgega amurja, ki je šele takrat pokazal, kakšen borec je. Bliskovito je potegnil v globino in to je večkrat ponovil. Srce bije hitreje ob takšnem nasprotniku, vse sem naredil, da sem ga pripeljal do podmetalke, na kar se da nežen način. Lepa riba je odplavala nazaj takoj po tem, ko smo jo osvobodili trnka. Zadovoljen sem bil, čeprav nisem ulovil moje ciljne ribe. Če bi ostal doma, bi še amurja ne videl, se je pošalil Zdravko.

Marko je legel k počitku, Zdravko in jaz pa sva vztrajala ob ognju. Naenkrat sva zaslišala zvok piskača in Marko je že stekel iz šotora. Ulovil je manjšega luskinarja, ki ga je spretno pripeljal do podmetalke. Večer je bil popoln in okrog pol noči sva se tudi midva z Zdravkom odpravila vsak v svoj šotor. Takoj sem zaspal, kajti čist zrak in mirno okolje sta najboljša za prijeten spanec. Zbudil sem se že zgodaj in pred šotorom sem opazoval dogajanje v vodi. Niti slišati, niti videti ni bilo ničesar, zato sem sedel na stol v šotoru z namenom, da si pripravim nekaj novih navez. Že čez nekaj minut sem zaslišal zvok signalizatorja, najlepši zvok v hladnem jutru.

Stekel sem do palice in jo rahlo dvignil. Začutil sem upor, ki pa ni bil premočan. Takoj sem vedel, da je prijel krap, ki pa ni pretirano vlekel. Počasi sem ga drilal proti podmetalki in mislil sem, da bom vse postoril v kakšni minuti. Tokrat sem se pošteno zmotil. Krap je pokazal svojo moč še preden sem ga uspel videti v temni vodi. Močno je začel vleči proti nasprotni obali, zato sem ga le z mehko roko in z odprto zavoro zadrževal, da mi ne bi pobegnil. Minilo je kar nekaj minut, preden sem ga prvič dvignil na gladino vode, vendar se še ni predal. Ponovno je potegnil in odplaval v globino. Tudi takrat sem ga pustil, da gre svojo pot.

Nikoli ne utrujam ribe po nepotrebnem, še manj pa jo vlečem na vso silo. Nekako poskušam najti primeren trenutek, da jo lahko varno potegnem do podmetalke in zajamem. Tudi tokrat mi je to uspelo razmeroma hitro, konec koncev sem vedel, da ne gre za prevelikega krapa. Ko sem ga prvič dvignil na površino vode sem ocenil njegovo težo na kakšnih petnajst kilogramov. Spoštovanja vreden nasprotnik je bil to, pravi lepotec.

Krapa sem položil na blazino in tudi brez tehtnice sem vedel, da je njegova teža med trinajst in štirinajst kilogrami. Le redko se zmotim, pa še to le za nekaj gramov. Krapa sem varno pokril z delom blazine, ki sem jo tudi zapel s sponkami. Hitro sem skočil v šotor po telefon, kajti fotoaparat sem pustil doma. Napravil sem fotografijo za spomin in krapa sem po kakšni minuti izpustil. Po odpenjanju trnka sem pregledal še njegov gobček, nikjer ni bil ranjen in verjetno je bil tokrat prvič ulovljen. Še s kapljico antiseptika sem oskrbel vbodno rano, preden je zaplaval nazaj v vodo.

Moj cilj je bil dosežen. Ulovil sem krapa na tej težki vodi. Težka voda je zame tista, ki ima dovolj naravne hrane in se je treba za vsak prijem krapa še posebej potruditi. Tokrat mi teža krapa ni bila niti najmanj pomembna, važno je bilo, da sem vikend preživel v dobri družbi na svežem zraku. Užival sem vsako minuto mojega bivanja na Vrbini in z veseljem se bom tja še večkrat vrnil.

Zdravku in Markotu se zahvaljujem za prijetno družbo in vse nasvete! Verjamem, da bodo domači kraparji še naprej skrbeli za Vrbino in jo bodo ohranili v vsej njeni lepoti še veliko let.

Sandi